Cekinov dvorec (Cekinov grad, Leopoldsruhe, Lambergov dvorec)

Na mestu Cekinovega dvorca je v 17. stoletju stal manjši zidani dvor, katerega lastniki so bili v prvi polovici 18. stoletja premožnejši meščani. Grof Leopold Karl Lamberg (1710–1772) je posest kupil leta 1752 in na njej začel graditi reprezentativen primestni dvorec. Gradnjo je v svojem dnevniku (danes v Arhivu Republike Slovenije) dokumentiral Franc Henrik Rakovec pl. Raigersfeld, ki piše, da je lokalno plemstvo z velikim zanimanjem spremljajo nastanek novega dvorca v Šiški. Raigersfeld se je 24. marca 1752 skupaj z grofoma Auerspergom in Muhlburgom prvič odpravil do gradbišča, kjer so nekaj dni poprej začeli kopati temelje. Pozneje se je na gradbišču oglasil še večkrat, med drugim 14. aprila na dan slovesne postavitve temeljnega kamna s po lastniku skovanim imenom posesti Leopolds-Ruhe in maja istega leta skupaj z grofom Herbersteinom, grofom Barbom in grofom Auerspergom. Raigersfeld je prisostvoval tudi prvi slovesni večerji s plesom, ki jo je ponosni lastnik grof Lamberg priredil v novozgrajenem dvorcu 27. novembra 1755. Ime arhitekta v Rakovčevem dnevniku iščemo zaman. Na podlagi razpoložljivih mojstrov na Kranjskem in slogovnih značilnosti, ki močno odstopajo od del v Ljubljani in okolici sočasno delujočih arhitektov Candida Zullianija in Matija Perskyja, je Damjan Prelovšek stavbo pripisal Johannu Georgu Schmidtu, ki je v Ljubljani delal dlje kot Zulliani in Perksy, po arhivsko izpričanih delih pa je sicer poznan predvsem kot avtor načrtov prenov posameznih javnih stavb (Lontovž) in načrtov za utilitarne stavbne projekte (mdr. neuresničeni načrti za vojašnico pri Sv. Petru in za plovne kanale ob Ljubljanici). Raziskave kažejo, da je Schmidt verjetno vodil tudi prenove več mestnih palač, dvorcev in gradov kranjskega plemstva.

Cekinov dvorec, ki je zaradi neznanih razlogov ostal nedokončan, je v tlorisu pravokotnik z stopniščnim rizalitom na zadnji strani. Trinadstropna stavba s trinajstimi okenskimi osmi na glavni fasadi sledi konceptu dunajskih primestnih dvorcev, namenjenih oddihu in zabavi. Fasada je razmeroma nerazgibana in ravna; v enakomernem ritmu jo členijo rusticirani pilastri. Osrednji del izstopa po bogatejših okenskih okvirih.  Medtem ko je osrednji triosni del nad portalom poudarjena s plitvim rizalitom in nenavadnim dvignjenim čelom, sta stranska trakta na fasadi le nakazana in se ne odražata v notranjščini. Presenetljivo je, poleg same nedovršenosti stavbe, stavba ostala tudi brez portalnega, stopniščnega in zunanjega kiparskega okrasja, ki so bili v sredini 18. stoletja nepogrešljivi del domala vsakega dvorca. Na risbi, ki jo je Ivan Stopar pripisal Wiserju pl. Bergu, je razvidna idejna zasnova stavbe in njene prvotne simetrične parterne parkovne ureditve dvorca, po kateri naj bi v središču stala  fontana z deteljičasto oblikovanim bazenom. Do kolikšne mere je bil narisani park izveden, ni znano, iz kasnejših katastrskih zemljevidov pa je razvidno, da je bila zasnova na začetku 19. stoletja spremenjena: fontane na zemljevidih ni videti, parter je bil  dodatno razdeljen, v osi dvorca pa je bil zasajen vstopni drevored, ki se je povezoval z Lattermanovim drevoredom.

Edini večji reprezentativnejši prostor v dvorcu je bila velika dvorana. O njenem prvotnem izgledu vemo malo. Iluzionistična freska na stropu je neobaročna in je nastala šele po velikem ljubljanskem potresu; leta 1905 jo je naslikal Alojzij Šubic, ki domnevno ni poznal vsebine prvotne stropne poslikave, ki je morala nastati v sredini 18. stoletja, neposredno po izgradnji dvorca. Iz tega obdobja so se deloma ohranile le stenske poslikave, ki iluzionistično poustvarjajo členitev s pilastri z kapiteli in visokimi podstavki, med katerimi so umeščene slikane dekorativne vaze in cvetje. Rokokojske stenske poslikave je sredi petdesetih let 20. stoletja restavriral Alojzij Šubic. Medtem ko se prvotne rokokojske lončene peči, ki so stale v nišah dvorane, niso ohranile, pa lahko v dvorani še občudujemo dve peči iz 19. stoletja.

Verjetno najpomembnejši ostanek prvotne opreme Cekinovega gradu so portreti, ki so danes v zbirki Narodne galerije. Kot je razvidno iz inventarja, ki so ga sestavili po smrti Johanne Szögeny, sta bila najdragocenejši platni v dvorcu na 54 goldinarjev vrednosti ocenjena portreta cesarice Marije Terezije in njenega soproga Franca I., deli Martina dunajskega dvornega portretista Martina van Mytensa ml., ki sta viseli v t. i. sedmi sobi.  V t. i. deseti sobi, kot so ga oštevilčili člani inventarne komisije, pa je viselo kar 24 rodbinskih portretov. Poleg slovitega celopostavnega portreta prvega lastnika Cekinovega dvorca Leopolda Karla grofa Lamberga in njegovega dopasnega portreta v ovalu (narodna galerija, Ljubljana), ki sta oba deli slikarja Valentina Metzingerja, je v tej sobi gotovo visel tudi celopostavni portret grofa Janeza Herberta Lamberga in še nekaj drugih portretov Lambergov in članov rodbin v njihovem sorodstvu. Vsaj devet od zgoraj navedenih 24 portretov je bil v precej slabih razmerah v dvorcu vse do leta 1865, ko jih je takratni lastnik Peter Pagliarucci ob prodaji posesti Kozlerjevim prodal zbiratelju Edvardu vitezu Strahlu iz Stare Loke. Po smrti njegovega sina Karla je glavnino portretov iz Cekinovega dvorca v njegovi lasti pridobila Narodna galerija, dve sta končali v zagrebškem Muzeju za umjetnost i obrt, po eno pa sta na dražbi umetnin iz zapuščine Karla Strahla pridobila zasebnika v Tržiču in Novem Sadu.

Bratje in sestra Kozler, ki so Cekinov dvorec kupili leta 1865, so na posesti, ki je obsegala travnike od pobočja Šišenskega hriba do železniške postaje in je vključevala tudi odličen vodni vir, zgradili največjo ljubljansko pivovarno. Kakovostno, celo večkrat nagrajeno pivo so Kozlerjevi prodajali tudi v Trstu in Dunaju, izvažali naj bi ga celo v malo Azijo in Aleksandrijo. Leta 1909 so Kozlerjevi podjetje preoblikovali v delniško družbo, se združili z drugimi pivovarji in pivovarno in pivo preimenovali v Union. Kasneje so svoj delež pivovarne prodali, medtem ko so lastniki dvorca ostali vse do konca druge svetovne vojne. Ker so bili Kozlerjevi kot ugledna meščanska družina (imeli so tudi trgovino na mestnem trgu), je bil dvorec v obdobju od konca 19. stoletja pa vse do vojne pomembno družabno središče. Kozlerji so podpirali umetnost in znanost, kar je bilo razvidno tudi v opremi dvorca. Peter Kozler je poznan tudi kot velik domoljub, raziskovalec slovenstva in kot kartograf, avtor prvega zemljevida slovenskih dežel. Po drugi svetovni vojni je bila stavba nacionalizirana, v njej so sprva uredili stanovanja in šolo, od leta 1951 pa je v njej deloval Muzej narodne osvoboditve, ki je bil v začetku devetdesetih let preurejen v Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Cekinov dvorec, katerega današnje ime je najverjetneje povezano z lastniki Szögenyji,  je od samega nastanka doživel več prezidav, obsežnejši prenovi sta ga doleteli v času, ko  ima muzejsko namembnost; prvič v letih po drugi svetovni vojni in zopet v letih 1990/92. Med zadnjo večjo prenovo je bil stavbi iz zadnje strani dograjen prizidek z dvigalom in stopniščem, ki povezuje spodnje prostore z mansardo, kjer se nahajajo pisarne zaposlenih. Prenova, ki jo je vodil arhitekt Jurij Kobe, je bila nagrajena s Plečnikovo nagrado.